• Facebook Social Icon

Če želiš biti obveščen o naših dogodkih vpiši svoj email:

© 2018 by JK Ravbar

December 18, 2017

October 9, 2017

December 15, 2016

Please reload

Recent Posts

II. Tradicionalna regata Mini 12 na Gradiškem jezeru.

July 17, 2016

1/1
Please reload

Featured Posts

Gremo mi po svoje 2017

December 18, 2017

 In smo šli po svoje ...

 

Še teden prej nismo vedeli, kam nas bo pot letos vodila. Edino, kar je bil pogoj, je bila pivovarna. Lani nas je Bevog navdušil, zato smo hoteli ponoviti degustacijo. Ker proti Notranjski ni pivovarn na pretek, je upravni odbor naskrivaj določil destinacijo v našo jugovzhodno pokrajino - Belo krajino.

 

Ko se vozimo proti nam ljubim marinam v Dalmacijo, se je težko ogniti deželi belih brez in odličnih vin. In piv. Ampak o zadnjem smo vedeli zelo malo. Če sem iskren, nekateri tudi cviček tlačijo na sončno stran Gorjancev in prav je, da smo nevedneže pošolali tudi na tem področju.

 

In tako smo v soboto jutraj dobre volje in v pričakovanju novih spoznanj odšli po svoje. Ker sem pisec teh vrstic po duši Belokranjec, nisem mogel iz svoje kože, da ne bi med vožnjo povedal nekaj besed o tistem koncu Slovenije. Ker nas je pot vodila čez višnjegorski klanec, bi bila neomemba zloglasne Dolenjke greh. Sploh ker je bil Osa leteči na tistem koncu in je znal povedati, kako so gastarbajterje iz grabnov ven vlekli.

 

Pod Vahto je gostilna Badovinac, ki je uradna mejna in vstopna točka na svobodno belokranjsko ozemlje. Brez pasoša namreč ni vstopa, ampak čez prideš tudi s kozarčkom karampapulija. Nadaljevanje poti pa brez vinojete ni mogoče. Red mora biti. Pridružila se nam je še vodička Sonja in potrdila, da so Belokranjci veseli in prijazni ljudje.

 

Da bi zvedeli več o Beli krajini, nas je v Radovici čakala ura v čisto pravi šoli, v osnovni šoli Bistra buča, kjer se je čas ustavil 2. decembra leta 1957. Strogega učitelja smo pozdravili kot se spodobi za tiste čase z "Za domovino! S Titom naprej!". Jože Matekovič, učitelj v zaresni šoli čez cesto, nam je odpredaval o znamenitostih in značilnostih Bele krajine, nekateri so bili poklicani pred tablo, in morali ali narisati odojka (v pomoč pri risanju je učencu pomolil ogledalo) ali pa igrati na gudalo (ne vem, zakaj se je ženski del populacije muzal). In obenem je ohranil strogost tudi med smešnimi situacijami. Na koncu smo dobili spričevala, in nezadostnih ocen ni manjkalo.

 

Malce naprej, v Drašičih, smo se ustavili v Kliniki za navajanje na odvisnost od olj (ki je, mimogrede, oddelek Univerzalnega kliničnega centra). Tam s hladnim stiskanjem pridobivajo dvajset različnih olj. Poleg orehovega, lešnikovega, konopljinega, bučnega (ki je čisto drugačenga okusa od štajerke različice), omenim še olje iz makadamije, svetlina, črne kumine, šipka, grozdnih pešk. Stiskajo vse, kaj je semenu podobno, prav zares. Olja smo okušali ob belokranjski pogači in je bilo prav zanimivo.

 

O vinu smo samo poslušali, kozarca nam pa še nihče ni porinil v roke. na srečo smo nadaljevali v hišo vina Pečarič (nista v žlahti z oljarjem). E, tam pa je bilo veselja. Modra frankinja, portugalka, sivi pinot, rumeni muškat in po sladkosti na koncu predikat, desertno vino Botricija, ki ima ime po žlahtni plesni, ki se zaredi na groznih jagodah. In zraven kot priloga belokranjska pogača.

 

Ker je toliko govora o tej belokranjski pogači, smo si v Hiši dobrega kruha, pri gazdarici Mojci (jezik ima tako namazan, da smo ji bili še največji gobci težko kos) ogledali, kako se to pogačo tudi speče. Tokrat sta si pogača in frankinja zamenjali vlogo.

 

Pivo ... V Lokvah, streljaj iz Črnomlja po Partizanki, je pivovarna Vizir. Varijo in lager in ale. Za razliko od hipsterkih kraft piv, ki so začinjena z ameriškimi hmelji, uporabljajo v glavnem slovenski hmelj. Če ga izvozimo 99%, ne more biti slab. In res, single hop Maximus je enostaven, ampak polnega okusa. Long story short, naslednja pot na regato bo vključevala tudi postanek in nabavo njihovih piv, da se lahko z njimi pocrkljamo po zaključenih in napornih plovih.

 

Pošteno lačni smo se vrnili v Črnomelj k Samarinu. Recimo, da nismo hoteli eksperimetirati z drugimi gostilnami, ker to lokacijo poznamo že leta in še naši avtomobili se na poti domov tam kar sami ustavljajo. Na mizi sta nas čakala kralj in kraljica živali - ovca in prase. En kot smo si prilastili zase in ga proglasili za plesišče in se nekajkrat zavrteli, ampak ura nas je preganjala. Pravzaprav je preganjal Šinkovca neusmiljen tahograf.

 

Naslednje leto pa spet nekam. Po svoje, seveda.

 

Fotogalerija>>

 

 

Please reload

Follow Us

I'm busy working on my blog posts. Watch this space!

Please reload

Search By Tags
Please reload

Archive
  • Facebook Basic Square
  • Twitter Basic Square
  • Google+ Basic Square