JK Ravbar še vedno vodi v Pokalu Slovenije
Zadnja dvodnevna regata v spomladanskem delu regat za Pokal Slovenije, OneSails v organizaciji JK Skipper iz Maribora, nam je dala vetra. Tako in drugače. Namreč polovica ekipe je bila na klubski regati daleč doli v Dalmaciji, preostanek pa je začel sobotni dan s plohami in v dežju vztrajal vse do popoldneva. Ni nam šlo, priznamo. Poleg tega, da zamenjava v ekipi ni mogla biti usklajena z nami, smo imeli vsega že vrh glave. Kljub nepremočljivi opremi smo bili premočeni do kože, na naši jadrnici se pa niti skriti nimaš kam, medtem ko čakaš na nov štart.
Nedelja je bila oprana. Vsaj sonce bomo imeli in ne bomo mokri. In motor nam je crknil. Fajn. Če zamudimo na štart, se šteje kot da nismo tekmovali in tega si res nismo želeli. Na srečo (kakor vzameš) je bilo premalo vetra, zato je bil štart prestavljen in nas je uspel s čolnom povleči na odprto ravno pravočasno.
Trije tehnični (to so tisti, ko se cel dan preganjaš samo sem-tja-sem-tja) plovi, z vsakim smo naredili manj napak in zadnjega odpluli celo prvi. Za moralo super, za končno uvrstitev pa bore malo. Na koncu smo pristali na tretjem mestu. Ok, udarec je bolel, ampak saj še niti na polovici nismo.
Konec avgusta smo bili spet na dvodnevni regati za Pokal Val navtike. Vse je bilo kot mora biti. No, tako je bilo prvi dan. Same enke. Nedelja pa čisto presenečenje. Pluli smo iz Izole proti oceanografski boji, nato nazaj do Izole, kjer je bil leteči štart proti Kopru, od koder zopet nazaj proti Izoli. Napačna odločitev pri izbiri polja, pa smo obtičali na drugem mestu. Našo večno konkurentko Lepo (ta nam je že lani dala vetra) smo gledali v krmo in ugotavljali, da če zmagajo, se lahko obrišemo pod nosom za prvim mestom. Vetra je bilo enkrat več, potem spet skoraj nič, dozdevalo se nam je, do jo celo dohitevamo, ampak na cilj je prišla pred nami.
Na naše presenečenje nam čestitajo, da smo bili na koncu res dobri, da so naredili podobno napako kot mi, skratka, namerili so nekje pol minute razlike. In res! 4 minute zaostanka iz prvega plova smo nadoknadili v drugem plovu, in ker se je vmes veter okrepil, nas je celo vse po vrsti prehitela jadrnica, ki je bila ves čas na zadnjem mestu. Važno, da smo zmagali.
Prva septembrska je bila pa Šavrinka v organizaciji JK Ljubljana, že 41. po vrsti, regata z najdaljšo tradicijo. Vsa ta leta je štart pod piransko cerkvijo do Izole, nato v Koper, za konec pa dolga flanka nazaj do Pirana.
Vremenska napoved je kazala, da se bo smer vetra zelo spreminjala in da bo imela sreča pri taktiki precešnjo vlogo. Je (spet!) naneslo, da so se prav odločili tisti, ki so šli na odprt (mi ne, itak), pa da je proti Kopru sicer noro vleklo pod obalo – samo nekaj časa – to vemo iz prve roke.
Ampak nazaj … Nazaj je bila pa prava kalvarija. Ob enih smo pred koprskim pomolom prvič štartali proti Piranu. Pa potem ponavljali štart, ker so se nam mulci z optimisti motali po vodi. Tista napoved, da bodo nevihte, je kazala, da bo točna. Zato smo zamenjali prednje jadro za manjše in prvih pet minut je bila to odlična odločitev. Potem je pa veter začel jenjati. Res nismo imeli sreče ta dan. Razvili smo največje jadro za jadranje v veter (drifter ali code-zero je odličen za plovbo v šibkem vetru, ampak ne dovoli pa ostrega kota proti vetru) in zamenjali premajhno jadro. Menjava nam kljub vaji še vzame vsaj pet minut, ker je patent zapenjanja odličen za obliko jadra, pa obupen za rokovanje. Vetra še vedno ni bilo. Nekatere je nosilo proti izolski obali in so bili prisiljeni zagnati motor in odstopiti, nekateri so se naveličali, še sami smo dvomili, da nam bo uspelo do sedme zvečer priti do Pirana. Podatki z meteorološke boje, od koder je bil napovedan veter, so kazali hitrost celih 10 cm/s. Polži so počasnejši, to pa res.
INCA, kratkoročna modelska napoved, ki jo pripravlja ARSO vsakih nekaj ur (mimogrede, odlična za napoved padavin za celo Slovenijo), je obetala močan veter. Pravzaprav smo vedeli, da veter bo, ker je z zahoda že prihajala črna gmota, iz katere se je bliskalo. Vprašanje je bilo, ali bo dovolj kmalu, da se prebijemo čez ciljno črto. No, je bilo. Ravno ko smo obrnili jadrnico, je začelo deževati, mi smo morali pa še do Izole. Naj omenim, da smo že okoli tretje ure ostali brez pijače. Vodo, ki jo puščamo kar pod palubo, nam je očitno nekdo popil med tednom, in smo tisto pivo za na koncu spili že štiri ure nazaj.
Ekipa JKR Suunto Racing Team trenutno vodi v svojem razredu. In ne samo to – v skupnem seštevku 30 jadrnic smo na tretjem mestu! V družbi pravih regatnic, prekaljenih mačkov, uigranih ekip (ki so vedno, ampak res vedno v polni postavi na tekmi). Kar v redu, če tako ostane.
Pa mirno morje.
Miha Požek,
