Zaključek leta smo dolgo časa bowlali. Letos pa je padla odločitev, da gremo malo po svoje. In smo šli.
V zgodnjih urah smo se spravili na avtobus in via proti Štajerski. Prva postojanka je bila vinska klet v Ptuju. Voden ogled po eni najstarejših in največjih vinski kleti nas je kar nekajkrat osupnil. Leseni sodi z 22 kubiki vina (to je prostornina ene garsonjere), pa cel kup malo manjših, milijoni litrov žlahtne kapljice. Dostop do arhiva je pa ostal zaklenjen. Žal. Kar niti ni tako nepredstavljivo, če je pa najdražja steklenica (najbrž tista iz leta 1917, ki je ena redkih preživela bombardiranje med drugo vojno) vredna kar 55 jurjev! Se nam je pa skozi rešetke smejal sauvignon iz leta 1983, ki je bilo dobro leto.
Nismo ostali suhih ust, ko so nam postregli z vsem dobro znanim haložanom. Na mizah so bile majolke, češ, da bomo vino lahko izpljunili, ko bomo okušali še druge sorte. Seveda so ostale suhe, kdo le bo pljuval vino! Preverli smo štiri sorte, in vsi smo bili mnenja, da naše vino ni za odmet. Kaj šele da bi ga pljuvali.
V avtobus in proti Murski Soboti. Šunkarna Kodila je ena bolj znanih, pa na srečo prascev ne uvažajo iz Madžarske, ampak jih futrajo kar v okolici. Slamnata streha na kompleksu je bila prvo presenečenje. Potem pa prva kamrica, kjer so visele salame. Velikooo salam. In naprej stegna v raznih fazah sušenja, z različnimi barvami plesni. Namreč ko začne plesen odpadati, je meso že toliko presušeno, da plesen ne uspeva več. In to je znak, da je zadeva zrela za nož. In tudi tega smo bili deležni, o ja.
Strinjali smo se, da je vratovina dobra, da so salame ravno prav začinjene, šunko poznajo sušeno, kuhano in pečeno, paštete z bučnimi semeni je še prehitro zmanjkalo, grla smo si pa splakovali z odličnim hišnim belim.
Kavica, pogled s terase po ravnici in hajdi čez mejo. K fantom, ki so imeli idejo, da bi pivo varili, pa je naša država najhujša mačeha, in so spokali čez vodo k Avstrijcem.
Bevog je mlada pivovarna, ki je nastala kot posledica igranja z varjenjem piva v prostem času. Pivo dobro je bilo in še sreča, da smo ga lahko deležni tudi mi.
Poskusili smo različne vrste sladu, si ogledali proizvodno linijo, pogledovali proti pipam, ki so bile na koncih cistern in bili kar malce zavistni tisti polovici izletnikov, ki je medtem poskušala njihova piva. Tri svetla, tri temna, ki se razlikujejo v grenkobi, stopnji alkohola in vrsti sladu. Piva so res različna, za vse tiste, ki jim je pivo pač – pivo. Ni. Kdor ne verjame, naj gre pa preverit.
Mrak se je že spuščal, ko smo se premaknili v Črešnjevce na večerjo. Kaj naj rečem, bilo je dobro in veliko vsega. Korektno. Manjkalo ni niti plesa, saj smo s seboj vlačili prenosni zvočnik. Tak velik. In glasen, seveda.
Hja, za malenkost nam je zmanjkalo, da bi še isti dan prišli nazaj v Domžale. Bi človek rekel, da je bil dan dolg in naporen. V Timčku smo imeli še evaluacijo dneva in sešteli tedne do prve regate. Spomladanska Ravbarca bo. Žal šele maja.
Le kam bomo šli po svoje naslednje leto …
Dodaj odgovor