Osem ekip, osem jadrnic Vector 36. Začetek jadralne sezone za JK Ravbar s spomladansko regato, tokrat po Kornatih
V petek in soboto smo prevzemali barke, v soboto popoldne pa ni šlo brez roštiljade kar na pomolu. Na oglje! Proti večeru smo se natepli v Mulinah, kjer smo nestrpno čakali na nedeljski prvi plov.
Vremenske napovedi so obljubljale zmeren veter, kar je odgovarjalo večini posadk, med katerimi jih je bilo precej “novih”. Namreč spomladanske Ravbarce se drži sloves bolj družinskega jadranja, kamor pripeljemo svoje boljše polovice.
No, tokrat je bilo drugače. Na hard!
Kot običajno so prvi plovi navigacijski. Zato da sploh kam pridemo, seveda. Izpod Sestrunja, mimo Zverinca do Velog rata. 12 milj, štiri ure prav nič pretresljivega jadranja, katerega je prvi zaključil Brane, zadnji pa se je privlekel Osa.
Čas do začetka drugega plova smo porabili za precej osvežilno kopanje v morju (voda je imela le okoli 18°C), kosilanje in malčkanje, ali pa le za poplakovanje suhih grl, ker sonce se je vzpenjalo vedno višje v zenit, vetra je bilo pa vedno manj.
Marko se je kljub vetru v sledovih, precej močnemu protitoku v okolici plitvine, ki je bila prva obratna točka in nam bila z nasedlo razbitino v poduk in razmislek, odločil za štart drugega plova. Na tem mestu pisec izpustim peripetije zaradi izgubljene kape, potem izgubljenega člana posadke, borbi proti bonaci in močnem toku, brezuspešnem plavanju proti zadnjemu omenjenemu (toku namreč), reševanju člana posadke (ah, hitreje bi bilo prečratati ime na crew listi, prav zares), dovolj bodi. Dve jadrnici sta morali zagnati motor, sicer bi zaradi toka nasedli, ostale pa je tok odnesel v cilj.
Večerno druženje na pomolu na Velom ratu ob klobasah in domači rujni kapljici ni izostalo, smo se pa pobrali v kabine precej zgodaj. Je bila to posledica šele začetka sezone, ali pa le skrb, kaj bo res od napovedanih vetrov, ne bomo izvedli. Nihče ni hotel priznati ne enega ne drugega.
Namreč zjutraj nas je pričakal jugo, ki je izven zaliva že belil vrhove valov. Napoved 25 vozlov in več bi narekovala krajšave, ampak ker nihče ni hotel biti prvi pri tem opravilu, smo štartali tretji plov kar s polnimi jadri. Takoj za rtom se je to izkazala kot največja napaka. Štraorcade, visoki valovi, vedno močnejši veter in izčrpljujoče delo v izrednih razmerah je tekmo prevešalo bolj v cono “naj bo že tega guncanja konec”.
Kdor je tvegal izgubo minute, dveh s krajšanejm jader, je na koncu pridobil. Kljub sunkom nad 40 vozlov (žal je imela samo sodniška barka anemometer, ker če me občutek ni varal, je nekajkrat moralo biti vsaj 45), se je z Vectorjem dalo jadrati v orco. Če le posadke ni podrla morska bolezen.
Utrujeni smo se pobrali v Veli Iž, kjer smo lahko v miru izčrpali vdrlo vodo (tisti ventili pod umivalniki in koriti, pa ob WC školjki …), obesili premočene cote po ograjah, da je obala izgledala kot cigansko naselje, in seveda da smo si privoščili zdravila proti slabosti (točijo po nula tri).
V konobi smo podelili pokale, polžka Osi, Brane je drugič zapored zmagal. Počasi bomo začeli verjeti, da je nekaj na tem, da je sodnik njegov brat, prmejdunej da res.
Jesensko Ravbarco bomo letost spet nadaljevali po regati YC Domžale.
Hvalijo se, da ima njihova regata najdaljšo tradicijo, kar 23. zapored bo. Naša jesenska bo (šele) 11. po vrsti, ampak je pa boljša. Vsaj bolj obiskana. Pa jesti dobimo vsak večer! Le kaj več šteje 😉
Dodaj odgovor