V tistih obdobjih leta, ko so na morju samo največji norci, se v JKR izobražujemo. Čisto zares.

Ker smo vedno starejši in ker se jih največ poškoduje ali pa jih rukne ravno na dopustu, ko se človek sprosti in ni čisto koncentriran, je precej velika verjetnost, da pademo tudi sami v to grupo. Zato smo se na zadnjem klubskem sestanku spoznali z AED.

AED je avtomatski eksterni defibrilator, namenjen ponovnemu zagonu srca, ko le-ta izgubi ritem ali pa se ustavi. To je tista rumena škatla v Breza centru, nad katero in do katere vodi zelen znak s srcem pod štromom. V Domžalah so še v Berniku, pa v Mercatorju in na bazenu. Skratka, Erik, ki dela na urgenci in je precej reber polomil med oživljanjem, nam je razložil, kako se tej zadevi streže. Ker je dobro vedeti.

Četudi nisi prepričan, ali je človeka res infarkt, naj nekdo leti po tole škatlo. Če si sam, se dereš na pomoč (in naj se matra z masažo srca nekdo drug, ker je precej naporno), sicer pa imaš dve minuti časa, da pritečeš do nesrečnika. Aja, pa seveda najprej 112 kličeš.

AED je pametna zadeva. Ko jo prižgeš, te ženski(!) glas vodi. Skoraj kot navigacija v avtu.

Ponavlja, da nalepiš elektrode, potem sama zazna, da so že nalepljene in tudi sama ugotovi, ali je potreben električni sunek. (“Analiziram.”) Če je z ritmom vse v redu, se ne bo zgodilo prav nič. Sicer pa “Predlagam šok. Polnim. Umaknite se.” Kot na Urgenci. In tako vsake dve minuti (dokler ne pridejo reševalci, ali pa zmanjka baterij …).

Če nesrečnik ne diha (to je lažje ugotoviti, kot pa ne zamešati svojega utripa s pacientovim), ga seveda oživljamo. Že leta velja pravilo 30:2 – na vsakih trideset pritiskov na prsni koš, dva vpiha. Smo na lutki to poskusili in je precej naporno. Še dobro, da te AED po dveh minutah spodi stran, da vsaj malo sapo zajameš.

Menda imajo na Švedskem mulci v šoli preverjanje znanja iz uporabe AED in tam jih precej več preživi (60% proti našim 10%).

Googlanje AED vrže takoj zadetek na zemljevid, in je pametno zapraviti 15 sekund za iskanje najbližjega, kot pa tekati kot kura naokoli. www.aed-baza.si

Hja, se zna zgoditi, da bomo imeli na naših regatah poleg travarice tudi AED.

Fotogalerija dogodka>>

Zaključek leta smo dolgo časa bowlali. Letos pa je padla odločitev, da gremo malo po svoje. In smo šli.

V zgodnjih urah smo se spravili na avtobus in via proti Štajerski. Prva postojanka je bila vinska klet v Ptuju. Voden ogled po eni najstarejših in največjih vinski kleti nas je kar nekajkrat osupnil. Leseni sodi z 22 kubiki vina (to je prostornina ene garsonjere), pa cel kup malo manjših, milijoni litrov žlahtne kapljice. Dostop do arhiva je pa ostal zaklenjen. Žal. Kar niti ni tako nepredstavljivo, če je pa najdražja steklenica (najbrž tista iz leta 1917, ki je ena redkih preživela bombardiranje med drugo vojno) vredna kar 55 jurjev! Se nam je pa skozi rešetke smejal sauvignon iz leta 1983, ki je bilo dobro leto.

Nismo ostali suhih ust, ko so nam postregli z vsem dobro znanim haložanom. Na mizah so bile majolke, češ, da bomo vino lahko izpljunili, ko bomo okušali še druge sorte. Seveda so ostale suhe, kdo le bo pljuval vino! Preverli smo štiri sorte, in vsi smo bili mnenja, da naše vino ni za odmet. Kaj šele da bi ga pljuvali.

V avtobus in proti Murski Soboti. Šunkarna Kodila je ena bolj znanih, pa na srečo prascev ne uvažajo iz Madžarske, ampak jih futrajo kar v okolici. Slamnata streha na kompleksu je bila prvo presenečenje. Potem pa prva kamrica, kjer so visele salame. Velikooo salam. In naprej stegna v raznih fazah sušenja, z različnimi barvami plesni. Namreč ko začne plesen odpadati, je meso že toliko presušeno, da plesen ne uspeva več. In to je znak, da je zadeva zrela za nož. In tudi tega smo bili deležni, o ja.

Strinjali smo se, da je vratovina dobra, da so salame ravno prav začinjene, šunko poznajo sušeno, kuhano in pečeno, paštete z bučnimi semeni je še prehitro zmanjkalo, grla smo si pa splakovali z odličnim hišnim belim.

Kavica, pogled s terase po ravnici in hajdi čez mejo. K fantom, ki so imeli idejo, da bi pivo varili, pa je naša država najhujša mačeha, in so spokali čez vodo k Avstrijcem.

Bevog je mlada pivovarna, ki je nastala kot posledica igranja z varjenjem piva v prostem času. Pivo dobro je bilo in še sreča, da smo ga lahko deležni tudi mi.

Poskusili smo različne vrste sladu, si ogledali proizvodno linijo, pogledovali proti pipam, ki so bile na koncih cistern in bili kar malce zavistni tisti polovici izletnikov, ki je medtem poskušala njihova piva. Tri svetla, tri temna, ki se razlikujejo v grenkobi, stopnji alkohola in vrsti sladu. Piva so res različna, za vse tiste, ki jim je pivo pač – pivo. Ni. Kdor ne verjame, naj gre pa preverit.

Mrak se je že spuščal, ko smo se premaknili v Črešnjevce na večerjo. Kaj naj rečem, bilo je dobro in veliko vsega. Korektno. Manjkalo ni niti plesa, saj smo s seboj vlačili prenosni zvočnik. Tak velik. In glasen, seveda.

Hja, za malenkost nam je zmanjkalo, da bi še isti dan prišli nazaj v Domžale. Bi človek rekel, da je bil dan dolg in naporen. V Timčku smo imeli še evaluacijo dneva in sešteli tedne do prve regate. Spomladanska Ravbarca bo. Žal šele maja.

Le kam bomo šli po svoje naslednje leto …

Nekaj fotk iz izleta >>

Med 1.7 in 3.7. 2016 je potekala že druga tradicionalna regata Mini 12 na Gradiškem jezeru. Pričetek dogodka je bil v petek v popoldanskem času. V petek se nam je malce izneverilo vreme in nas postreglo s krajšo nevihto. Kljub tej neprijetnosti smo uspeli izpeljati 2 plova z dvema skupinama. Petkove regate se je udeležilo 16 tekmovalcev. Do teme smo uspeli zaključiti uradni del na kar se je nadaljevalo druženje do zgodnjih jutranjih ur.

Naslednji dan, v soboto, nam je bilo vreme nekoliko bolj naklonjeno. Edina težava, ki nam jo je povzročal EOL je bilo pomanjkanje vetra v ključnih trenutkih regate. Zaradi velikega števila tekmovalcev, ki jih je bilo kar 26, smo v celem dnevu izpeljali 3 plove s po 4 skupinami. Kljub velikemu številu tekmovalcev smo uspešno zaključili s tekmovalnim delom ravno, ko je bil pečen odojek. Po podelitvi in pospravljenem odojku se je nadaljevalo druženje tako kot prejšnji dan do jutranjih ur. Nekatere so zasrbele pete in si niso mogli kaj, da se nebi malce zavrteli.

Žal pa nismo zadovoljni z zadnjim delom tekmovanja. Že zgodaj zjutraj je pričelo deževati in tako je trajalo večji del dneva. Zaradi vremena skorajda ni bilo obiskovalcev zato se regata ni odvijala. Bilo pa je druženje do zgodnjih popoldanskih ur.

Povezave:

Rezultati tekmovanja>>

Fotogalerija >>

Zahvaljujemo se vam za obisk in prihodnje leto vas ponovno vabimo, da nas obiščete!

Osem ekip, osem jadrnic Vector 36. Začetek jadralne sezone za JK Ravbar s spomladansko regato, tokrat po Kornatih

V petek in soboto smo prevzemali barke, v soboto popoldne pa ni šlo brez roštiljade kar na pomolu. Na oglje! Proti večeru smo se natepli v Mulinah, kjer smo nestrpno čakali na nedeljski prvi plov.

Vremenske napovedi so obljubljale zmeren veter, kar je odgovarjalo večini posadk, med katerimi jih je bilo precej “novih”. Namreč spomladanske Ravbarce se drži sloves bolj družinskega jadranja, kamor pripeljemo svoje boljše polovice.

No, tokrat je bilo drugače. Na hard!

Kot običajno so prvi plovi navigacijski. Zato da sploh kam pridemo, seveda. Izpod Sestrunja, mimo Zverinca do Velog rata. 12 milj, štiri ure prav nič pretresljivega jadranja, katerega je prvi zaključil Brane, zadnji pa se je privlekel Osa.

Čas do začetka drugega plova smo porabili za precej osvežilno kopanje v morju (voda je imela le okoli 18°C), kosilanje in malčkanje, ali pa le za poplakovanje suhih grl, ker sonce se je vzpenjalo vedno višje v zenit, vetra je bilo pa vedno manj.

Marko se je kljub vetru v sledovih, precej močnemu protitoku v okolici plitvine, ki je bila prva obratna točka in nam bila z nasedlo razbitino v poduk in razmislek, odločil za štart drugega plova. Na tem mestu pisec izpustim peripetije zaradi izgubljene kape, potem izgubljenega člana posadke, borbi proti bonaci in močnem toku, brezuspešnem plavanju proti zadnjemu omenjenemu (toku namreč), reševanju člana posadke (ah, hitreje bi bilo prečratati ime na crew listi, prav zares), dovolj bodi. Dve jadrnici sta morali zagnati motor, sicer bi zaradi toka nasedli, ostale pa je tok odnesel v cilj.

Večerno druženje na pomolu na Velom ratu ob klobasah in domači rujni kapljici ni izostalo, smo se pa pobrali v kabine precej zgodaj. Je bila to posledica šele začetka sezone, ali pa le skrb, kaj bo res od napovedanih vetrov, ne bomo izvedli. Nihče ni hotel priznati ne enega ne drugega.

Namreč zjutraj nas je pričakal jugo, ki je izven zaliva že belil vrhove valov. Napoved 25 vozlov in več bi narekovala krajšave, ampak ker nihče ni hotel biti prvi pri tem opravilu, smo štartali tretji plov kar s polnimi jadri. Takoj za rtom se je to izkazala kot največja napaka. Štraorcade, visoki valovi, vedno močnejši veter in izčrpljujoče delo v izrednih razmerah je tekmo prevešalo bolj v cono “naj bo že tega guncanja konec”.

Kdor je tvegal izgubo minute, dveh s krajšanejm jader, je na koncu pridobil. Kljub sunkom nad 40 vozlov (žal je imela samo sodniška barka anemometer, ker če me občutek ni varal, je nekajkrat moralo biti vsaj 45), se je z Vectorjem dalo jadrati v orco. Če le posadke ni podrla morska bolezen.

Utrujeni smo se pobrali v Veli Iž, kjer smo lahko v miru izčrpali vdrlo vodo (tisti ventili pod umivalniki in koriti, pa ob WC školjki …), obesili premočene cote po ograjah, da je obala izgledala kot cigansko naselje, in seveda da smo si privoščili zdravila proti slabosti (točijo po nula tri).

V konobi smo podelili pokale, polžka Osi, Brane je drugič zapored zmagal. Počasi bomo začeli verjeti, da je nekaj na tem, da je sodnik njegov brat, prmejdunej da res.

Jesensko Ravbarco bomo letost spet nadaljevali po regati YC Domžale.

Hvalijo se, da ima njihova regata najdaljšo tradicijo, kar 23. zapored bo. Naša jesenska bo (šele) 11. po vrsti, ampak je pa boljša. Vsaj bolj obiskana. Pa jesti dobimo vsak večer! Le kaj več šteje 😉

Fotogalerija dogodka>>

Ko smo se z Mini Jeno teden prej spoznali in jo navdušeni pustili v Izoli, je dvodnevna regata Izola Cup 2015 veliko obljubljala. Zdeli smo se sami sebi nepremagljivi.

V soboto zjutraj so oblačno vreme, dež in (pre)močen veter kisali naše obraze. Vetrokazi na avtocesti so stali vodoravno in burja je bila neizogibna.

Predviden štart opoldne sta čakali samo dve jadrnici. Seveda je bila na eni tudi naša ekipa, hehe. Burja je tako pihala, da je bila že težava jadrnico obrniti v veter. Z mešanimi občutki (če kaj imamo, so pa jajca, ja) smo sprejeli preložen štart na nedeljo.

Ni nam preostalo drugega, kot da (brez dokumentov) pridemo do Savudrije, kjer smo imeli namen prespati. In pojesti kak kos mesa z gradele, seveda.

Jutro je po neskončnih partijah taroka sicer nakazovalo lep dan, so pa bile naše glasilke kakšno oktavo nižje. Spet čez mejo (brez dokumentov, tudi voznik, če se kdo sprašuje), pa v Hangar.

Sonček, vetrček, štirje plovi. To je pomenilo vsaj pet ur garanja na krovu. In hladilna torba je bila polna. In sendviče smo imeli tudi, ampak to ni tako pomembno kot polna torba.

Vse štiri plove smo odpluli prvi v razredu, overall pa smo bili vse plove šesti. Kar niti ni slabo za prvič in za nekaj metrov krajšo barko.

Prvi pokal na regati za Pokal Slovenije je JKR Suunto Racing Team prinesel v klub. Drugega smo si zaslužili na regati Marinada od Izole do Pirana in nazaj v Koper, po štirih urah živčne vojne s področji brez vetra (ko stojiš z mlahavimi jadri, nekaj deset metrov stran se pa konkurenca pelje, je res grozno), smo v svojem razredu prepričljivo zmagali, skupno pa prečkali cilj četrti, takoj za velikimi regatnimi jadrnicami (eh, če se tista dvakrat daljša superregatnica iz Umaga ne bi motala po regatnem polju …).

Ko bo tale članek v tisku, bomo odpluli še dve regati, ena je celo dvodnevna, in ravno se bomo vrnili z naše tradicionalne Spomladanske regate. Do konca avgusta smo na zasluženih počitnicah, ko se začne jesenski del. In komaj čakamo!

Miha Požek